Drugi spomladanski poraz za še slabšo pozicijo na lestvici

Tokrat smo gostovali v Limbušu. V tem kraju smo v zadnjih dveh sezonah doživeli obe plati nogometa; gladko zmago 0:4 v naši krstni sezoni v 1. MNZ – no, že leto kasneje pa enega izmed hujših porazov; domačini so slavili 7:2. Tokrat smo se na gostovanje odpravili optimistično, na krilih drugega polčasa proti Brunšviku in osvojeni točki smo napadali prvo zmago spomladi. 

Ekipa je bila zopet malenkost spremenjena. Kaznovani Čede je ostal doma, njegovo mesto je zapolnil Stopajnik (v zadnjih treh krogih je iigral v vseh treh pozicijah); vrnil se je tudi kaznovani Gregelj, poškodbo kolena iz zadnje pripravljalne tekme pa je obnovil Zajc, zato je tekmo začel na klopi.

Prvi polčas se je začel po naših notah. Domači so nam prepustili posest, vendar tega zaradi neaktivne igre brez žoge nismo izkoristili. Zaradi tega smo našo ofenzivno linijo (zopet) iskali predvsem z visokimi žogami, katere so občasno našle katerega od vtekajočih napadalcev, večino žog pa so domači prestregli in iskali priložnosti iz protinapadov. Do prve priložnosti je prišel Zavolovšek, ko je iskal igralce v kazenskem prostoru s predložkom, njegova žoga pa je skoraj presenetila domačega vratarja Bratuška, ki je z zadnjimi močmi žogo izbil v kot. Naslednji so bili na vrsti domači, Dobaj je žogo sprejel na naši desni strani, preigral dva igralca in se sam znašel pred Boštjanom, vendar je bilo iz težkega položaja skoraj nemogoče zadeti. Pred koncem polčasa še ena priložnost za nas, zopet je Zavolovšek s preigravanjem prišel v kazenski prostor, vendar je Bratušek s pomočjo domače obrambe uspel zaustaviti nevarnost. Polčas se je končal z rezultatom 0:0, kljub temu, da smo imeli več posesti in bol zrele priložnosti mi, pa so domači večkrat poizkušali s streli.

V drugi polčas smo stopili z željo da rezultat postavimo sebi v prid. Vendar je že po desetih minutah prišel hladen tuš. Po predložku iz kota je Prelogar nespretno posredoval in z glavo pospravil žogo v levi Boštjanov kot. V želji po izenačenju smo krenili v napad, Zavolovšek je streljal mimo vrat, 10 min kasneje pa nova kazen. Po novem predložku je žoga padla v srce kazenskega prostora, Boštjan je bil za njo prepočasen, najbolje pa se je znašel Novak, ki je v gneči usnje pospravil v mrežo za 2:0. Tudi po tem zadetku želja po vrnitvi še ni ugasnila. Postavili smo se še višje, imeli nekaj pol priložnosti, po 9 minutah pa smo tudi mi izkoristili svoje. Po predložku Repotočnika se je najbolje v šestnajstercu domačih znašel Hutmajer in z glavo znižal rezultat, ki je še vlival nekaj upanja na preprečitev poraza. Vsega pa je bilo konec v 86. minuti, ko je ob pritisku na domača vrata sledila hitra akcija domačih, Marhold pa je bil v duelu 1 na 1 boljši od Boštjana. Tekma se je končala 3:1.

Poraz je bil glede na željo in pristop zaslužen. Ker smo se kot klub v zadnjih mesecih distancirali od komentiranja sodnikov (razen mogoče kakšna pikra izjava), pa lahko samo povzamemo besede tako domačinov kot naših igralcev. “Glavni sodnik Kunc nikoli ni bil, ni in nebo dorasel sojenju nogometne tekme, ne na takšnem nivoju, kaj šele na kakšnem nivoju višje. V tekmi se je izgubil v 15. minuti, od takrat naprej pa je bil samo figura na igrišču, ki je kvaril sicer solidno nogometno tekmo. Njegove odločitve so čudile tako domače kot gostujoče igralce, gledalce, trenerje in baje tudi mimoidoče. Škodoval je tako eni kot drugi ekipi, kar ne pomeni, da sodi pristransko, ampak da enostavno NE ZNA.” Nekateri se s tem strinjajo, drugi ne. “Mogoče bi bilo bolje, da se še nekaj let kali v mladinskih selekcijah, namesto da išče pozornost na tekmah, ki odločajo o napredovanju ali izpadu ekipe iz tekmovanja,” pa je menil eden izmed domačih gledalcev, ki je sicer bil zadovoljen z zmago ampak prav tako razočaran nad sojenjem.

Seveda pa, kot že rečeno, za poraz smo si krivi sami. Potrebno bo strniti glave in ugotoviti kaj je narobe. Časa imamo natanko 7 dni, že naslednjo soboto zopet gostujemo. Tokrat pri NK Rošnja Loka, ki mogoče deluje kot lahek nasprotnik, ampak če jih bomo tako tudi vzeli, se lahko še kako opečemo. V vsako tekmo je potrebno stopiti angažirano, kolektivno in z željo po zmagi. Če nam bo ena od teh stvari v naslednjih tekmah manjkala, se lahko že čez 14 dni znajdemo v še večji krizi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja